To sta dve izmed najpogostejših vprašanj ki ju slišimo v zobozdravstveni ambulanti, saj ima mnogo ljudi še vedno kako amalgamsko plombo.
Moje stališče, ki je tudi stališče slovenske in mednarodne stroke je, da amalgamske plombe niso škodljive. Resne študije škodljivosti amalgama niso dokazale. So se pa seveda s časom povečale estetske zahteve, tudi komercialni vidiki niso zanamarljivi in dandanes ima amalgam tako v stroki kot javnosti precej nasprotnikov. Po mojem mnenju je demonizacija amalgama pretirana in tu se rad spominjam stavka enega izmed najbolj znanih svetovnih parodontologov, Sandra Cortellinija: »resno zobozdravstvo se ne ukvarja z zamenjavo amalgama!«.
Za ljudi je živo srebro, ki ga imamo v amalgamskih plombah, zanemarljivega pomena. Kot primerjava: veliko več škodljivega živega srebra, kot se ga zaradi korozije sprosti iz amalgamskih plomb, je v nekaterih ribah, zlasti tistih z daljšo življenjsko dobo, npr. tunah, mečaricah. Dejansko je pred časom bil iz polic slovenskih trgovin umaknjen izdelek zamrznjene ribe, ki je presegal dovoljeno količino živega srebra, vendar določeno količino živega srebra vsebuje vsaka konzerva tune.
Seveda se na novo zelo malo plomb dela iz amalgama, ki je pa v redkih primerih še vedno klinično najbolj zanesljiv. Kompozitne plombe (t.i. »bele«) imajo namreč kar nekaj lastnosti, ki presegajo amalgam. Najbolj očiten je seveda estetski vidik, za sam zob je pa še bolj pomembno dejstvo, da nam kompozitni materiali omogočajo, da pri odstranjevanju kariesa odstranimo samo toliko zoba, kot je potrebno. Pri amalgamu pa smo večkrat morali žrtvovati tudi del zdravega zoba. Žal to tudi hkrati pomeni, da če amalgamsko plombo nadomestimo s kompozitno, izgube predhodno žrtvovanega zdravega dela zoba ne bomo dobili nazaj – ravno zato je velika razlika ali na določenem zobu delamo plombo prvič (s kompozitom se lahko izognemo odstranjevanju zdravih delov zoba) ali pa samo nadomeščamo predhodno amalgamsko (v tem primeru ta še kako pomemben vidik odpade).
Moje mnenje je torej, da kakovostno narejenih amalgamskih plomb ni potrebno zamenjevati. Indikacije za zamenjavo amalgamskih plomb so estetske narave, prisotnost kovinskega okusa v ustih zaradi prisotnosti več različnih kovin, alergije na nekatere komponente amalgama (ni nujno, da je to živo srebro); za večje amalgamske plombe, ki oblikovno ne ustrezajo anatomski obliki zoba je ustrezna rešitev inlay oz. onlay, to je ulita plomba, ki jo izdela zobotehnik.
Pomembno je, da pri odstranjevanju amalgamskih plomb ukrepamo tako, da pacienta in zdravstveno osebje čim manj obremenimo z opilki, ki pri tem nastajajo. Pri tem je pomembno, da uporabljamo posebne svedre za odstranjevanje kovine, t.j. tudi amalgama, sesanje s posebej prilagojenimi sesalci in uporaba zaščitne opne.
Verjetno gre po vprašanjih o amalgamskih plombah za številko dve na seznamu najpogostejših, kar je seveda razumljivo, saj po zdravi kmečki pameti zob, ki nima več živca, res ne bi smel več boleti.
In dejansko v tem primeru ne boli zob, ampak kost, ki zob obdaja. Mrtev zob, ki ni bil ustrezno zdravljen, namreč ohranja okužen predel, ki ga organizem največkrat omeji s t.i. »granulomom«, redkeje pa se tam tvori gnoj. Granulom je velikokrat popolnoma brez kakršnihkoli znakov, lahko pa oseba ugriz na tak zob občuti nekoliko drugače (a še vedno neboleče), kot na ostale.
Mrtev zob začne boleti, ko se na mestu in namesto granuloma začne tvoriti gnoj. Proces je zelo hiter in ker se kost ne more tako hitro raztapljati na takem mestu narase pritisk, saj gnoj nima kam odtekati – zaprt je med kostjo in zobom! Huda bolečina je prisotna že sama po sebi, še poveča se pa, če na tak zob ugriznemo. Protibolečinska sredstva so v takih primerih neučinkovita.
Bolečina hipoma preneha v dveh primerih: ali zobozdravnik zob »odpre« in torej gnoj lahko odteče skozenj, ali pa gnoj še prej predre kost – pojavi se značilna oteklina.
Kljub temu, da je implantat (vsadek) že 20 let dokaj razširjen in preverjeno uspešen, je v povezavi z njim še vedno veliko vprašanj.
Ali lahko telo zavrne vsadek? Uspešnost t.i. osteointegracije je izredno visoka, pri zdravih osebah, ki ne kadijo, okoli 95-odstotna. Ne samo, tudi v primeru neuspeha je postopek vstavitve implantata ponovljiv.
Kolikšna je življenjska doba? Ob pravilni protetični nadgradnji in ustreznem vzdrževanju s strani pacienta načeloma neomejeno.
Ali je vstavitev boleča? V veliki večini primerov nikakor ne in za pacienta manj neprijeten postopek kot recimo puljenje zoba.
Kako poteka celjenje? Implantat se v kosti »celi« 2 do 3 mesece, nakar je pripravljen, da na njem izvedemo načrtovano protetično delo.
V sodobni implantologiji osteointegracija (to je »spoj« kosti z implantatom) sploh ni več glavno vprašanje, saj jo imamo za samoumevno. Naš trud je usmerjen v doseganje ustreznega odnosa dlesni do implantatov oz. protetične nadgradnje, kar nam omogoča dolgoročno večji uspeh in nenazadnje tudi veliko boljši estetski izgled. Vedeti moramo namreč, da implantat večkrat vstavljamo na mesto, kjer je zaradi ekstrakcije zoba ali parodontoze prišlo do manjše ali, žal, večje izgube kosti. Sploh v estetsko pomembnem področju je zelo pomembno, da z oblikovanjem dlesni ali celo z dodajanjem umetne kosti dosežemo stanje, ki verno posnema naraven zob.
Skoraj vsak je že kdaj slišal za koga, ki je prestal mučno puljenje modrostnikov. Ali je osmice smiselno izpuliti in kako zahteven je ta poseg je odvisno od tega, kako osmice ležijo.
Spodnje osmice večkrat ležijo v nagnjenem položaju in lahko poškodujejo sosednjo sedmico. V tem primeru je seveda potrebno osmico izpuliti. Včasih ima postopno izraščanje osmice za posledico premik ostalih zob, sploh sprednjih, ki se z drobno korenino slabše upirajo silam, ki v zobnem loku nastajajo zaradi rasti osmice. Ko do tega pride žal tudi odstranitev osmice ne bo prav nič popravila sprednjih premaknjenih zob!
Zgornje osmice pogosto rasejo nagnjene nekoliko proti licu. V takem primeru so praktično brez prave funkcije in pogosto predstavljajo oviro za vzdrževanje idealne higiene na tistem področju. Dolgoročno se rado zgodi, da nastane karies – skoraj vedno tudi na sosednji sedmici. Tako postavljeno osmico je priporočljivo izpuliti.
Seveda osmic, ki so lepo umeščene v zobni lok in ne povzročajo težav v smislu vzdrževanja pravilne higiene, ni potrebno odstranjevati.
Nikoli niste prestari za ortodontski aparat in »zvezdice« niso le za najstnike!
Pogoj za ortodontsko obravnavo je, da je stanje zob in obzobnih tkiv urejeno, kar pa seveda velja prav za vsako starostno obdobje. Za ortodontski aparat se odločamo iz estetskih in funkcionalnih vidikov, lahko pa tudi za »nadomeščanje« manjkajočih zob. Včasih se za t.i. segmentno ortodontijo, to je samo na določen segment omejeno ortodontijo odločimo tudi zato, da popravimo položaj ali naklon določenih zob, kar nam omogoči uspešnejšo protetično oskrbo. Svojo vlogo ima ortodontija tudi pri pridobivanju kosti za vstavitev implantatov.
Dandanes je ortodontija nepogrešljiv del sodobnega zobozdravstva tudi pri odraslih.
Ja, delamo tudi »all-on-4« (oz. all-on-four). To pomeni, da pacienta oskrbimo s funkcionalno in estetsko zadostnim številom zob (po navadi 12 v eni čeljusti, namesto naravnih 14 do 16), pri čemer kot sidrenje uporabimo 4 implantate. Tehnika je primerna takrat, ko ima pacient na razpolago relativno malo kosti in implantate postavimo v sprednji predel čeljusti, kjer je kosti praviloma več in se z nagibom implantatov še dodatno izognemo mestom, kamor implantatov ne moremo dati. Naleteli smo pa tudi že na paciente, ki so želeli all-on-4 , a so v resnici imeli čisto dovolj kosti, da se je dalo protetično delo narediti s klasično postavitvijo implantatov.
Zobozdravstvo Križman, avtorske pravice pridržane
Izdelava spletnih strani - Spletna postajaIzdelava spletnih strani:
Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje
Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.